Se je že kdo kdaj vprašal, kam teče reka našega življenja in kje se potlej na koncu izteče? Še bolj skrivnostno je, kdo določi strugo, hitrost in smer njenega toka. Verjetno nas je veliko takih. In odgovor na to, ki bi se glasil kot pravilen v igri "Lepo je biti milijonar"? O njem ni ne duha ne sluha.
Vedno bolj opažam, kako je življenje nepredvidljivo. Ljudje, ki bi morali živeti večno, nas zapustijo mnogo prezgodaj; dogodki, ki se dogajajo samo v filmih oz. se nam le tako zdi, ker so tako redki in popolni, minejo prehitro; osebe, na katere se zaneseš, se izkažejo za nepoštene, medtem ko se tiste, ki jim ne zaupaš najbolj, pokažejo v tako dobri luči, da sprva sam težko verjameš, da je to mogoče; prijatelji, ki ti figurativno vedno stojijo ob strani pokažejo svojo črno plat v najbolj neprimernih trenutkih, iz življenjske bede pa te vlečejo tvoji najbližji ali skoraj popolni neznanci; stvari, za katere misliš, da ti gredo najbolje od rok naenkrat postanejo popolna neznanka in se ti zdi nekaj, kar je prej predstavljalo črno piko v tvojem življenju, za tvojo vsakdanjo rutino.
Najbolj boleče je, da se vse zgodi ob tako nepričakovanem trenutku, za piko na i je ponavadi več takšnih šokov na kupu, tako da se je včasih težko odločit, kateri nosi večje posledice za tvoje nadaljno življenje.
Vsekakor pa bolečina ni vedno slaba. Lahko pomeni nekaj novega, neprecenljivo lepega, ki obrne tvoj svet na glavo in se zaradi nje počutiš malce odrezanega od sveta zaradi njenega ščemenja v trebuhu in miselni odsotnosti.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar