Mesec svetleč se vije nad tabo.
Šepetaje korakaš s ponosno dvignjeno glavo.
Iščeš nekaj, nekoga; ni te strah.
Pogledaš drobceno rožico, ki objema jo mrak.
Hlastaš, kot bi utapljal se, za zrakom z željo, da nisi napak.
Lepo, nežno se priviješ k njej..
A kdo si ti, mi povej?
Ali pa le še enkrat srce mi ogrej.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Hm... zveni obupano. Sicer je pa pesem lepa. Kratka, jedernata, stopi v uho.
OdgovoriIzbrišise ti zdi, da je obupana?
OdgovoriIzbrišiUps, nisem gledal za nazaj. Ja. Razumem ponos, razumem pa tudi, da se ne gre podcenjevati. Če bi bila rožica res tako majcena bi je kot prvo ne opazil, kot drugo pa se nebi zmenil zanjo. Spregledal bi jo. Torej ta rožica le nekaj velja.
OdgovoriIzbrišiAljaž, hvala! Mislim, da si mi odprl oči.
OdgovoriIzbriši