Nič še ni izgubljeno in nič še ni pridobljeno.

Ob podpori mojih predragih deklet sem prišla malce k sebi. Ne bom rekla, da še nikoli ni bilo bolje, vendar sem v precej očitno boljšem stanju kakor dneve nazaj.
Ponovno spremljam življenje okoli sebe in spet sem prisotna v realni sedanjosti, če bi to lahko tako poimenovali. Vendar pa pogrešam tisti občutek, ki je tako nenavadno omamen in nepotešljiv, da hočeš še in še in še in še.. ter te nikoli ne mine. Vse do nekega dne, ko nekdo na novo odide ali pride v tvoje življenje in ti močno razburka morje raztresenih misli v glavi.

Upanje pa vedno zadnje umre. Tudi v tako težkih situacijah se moraš potruditi, da pogledaš na problem s svetlejše plati.
Priznam. Sama tega verjetno ne bi zmogla, vendar so mi angeli osvetlili um in dali ponovni zagon za življenje. Mogoče se vse skupaj sliši malce "pocukrano" ampak takšno je dejstvo.

Na medmrežju sem našla tako doooober komad! Všeč mi je besedila tako, da kar adijo! Izvaja ga Alya, opevana je ljubezen.
http://www.youtube.com/watch?v=fBGM1eaLtYc&NR=1

Kakšna ironija, da najdem prav zdaj takšno pesem. Bolj ko jo poslušam, v večih verzih se najdem noter. Zanimivo, da na "tiste" spomine ne gledam več z občutkom obupa, čeprav imam zadostne razloge, da bi lahko, vendar pa se tega spominjam z nasmehom na ustnicah in z velikim pričakovanjem prihodnosti..