Sovražim to, ker..

Sovražim dneve, ki me spravijo v depresijo. Še bolj pa sovražim ljudi, ki se skrivajo za takšnimi dnevi. Enostavno jih ne razumem in jih tudi nočem, čeprav je nekaj v meni, nekakšna sila, ki me vleče k temu, da bi to raziskala.

Sovražim dneve, ki so prežeti z negativnim mišljenjem, vendar pa še bolj kot to sovražim dejstvo, da je za to vzrok le ena oseba, ali še huje - da sem vsega tega kriva sama. S tem se je najtežje sprijaznit.

Sovražim, res sovražim pa lažnivce! Ne vidim poante v tem, da se za neko svoje dejanje, ki si ga nekomu storil opravičiš in delaš nevemkakšne scene, da bi ti odpustil. A v resnici se le skrivaš za besedami in dejanji, čez čas se pa itak pokaže, da je bil to le larifari in da so stvari, ki si jih izrekel bile samo zaradi tvojega "boljšega" počutja. Mogoče si šel k spovedi in je bila to tvoja pokora? Baby, it`s not so easy.. Mislim, da sem spoznala pomembno dejstvo, ki mi bo v življenju še zelo koristilo - grešnik nikoli ne zagreši iste napake le enkrat! Ampak pomembno je tudi to, da osel gre na led le enkrat in nikoli več (razen izjem seveda).

Sovražim občutek samote. Si že doživel kdaj, da si v družbi svojih najboljših prijateljev ali sošolcev, tebi pa se zdi, da se svet le vrti in vrti brez tebe? Poznaš občutek, ko hočeš nekaj povedati nekomu in se zaupati, ampak v tem ne vidiš nekega smisla in se ti zdi bedno, da bi s svojimi težavami obremenjeval nekoga drugega, ker se ti zdi, da ima ta oseba že dovolj svojih težav? Srečnež si, če ne. Ne vem zakaj, vendar se mi zdi, da se mi to vse pogosteje dogaja.. Ampak resnično, resnično ne vem, zakaj bi poleg mene še nekdo drug moral trpeti. Vem, še predobro vem, da je to napak..