Ahh ja.. Ponovno sem razpeta med resničnostjo in sanjami. Oziroma bolje rečeno spomini. Občutek imam, kot da sem tukaj, a ne povsem prisotna. Hja, zanimivo. Znova in znova si vrtim v glavi trenutke, ki so se zgodili in včasih s točno takim, včasih pa s spremenjenim scenarijem. Komaj čakam, da nehaaaaaaaam! Ampak enostavno ne morem, ker je bilo pač prelepo in prehitro konec.
Upam samo na dober konec, ker mi življenje v drami ni nič kaj preveč všeč. Za dober konec bi bilo tudi dobro, da bi se še kdo drug kaj pretegnil in pokazal, kaj zna in zmore, tudi kadar nisem par metrov oddaljena, ker ugotavljam, da nisem tako vsemogočna, kot mogoče mislijo drugi in ne bom mogla vsega sama pripeljat do cilja. Mogoče, si bo kdo le prišel gor, da bi že lahko prestopili na drug vagon ali pa naj le menja sprevodnika z enim bolj sposobnim, kot je ta.