Trenutno sem še vedno pod vplivom današnjega kina! S sestro sva si omislili risanko Marmaduke z zeloo posrečeno sinhronizacijo [hahahaha še zdaaj mi gre na smeh, ko se spomnim] Družina je namreč najprej živela v Dupleku (Ptuj) in je zato k njim spadalo tudi ptujsko narečje.Potem so se pa ti Štajerci preselili na Primorsko z zeloo velikim letalom in zanimivo, da je pa v ozadju igrala glasba o Kaliforniji!
Za nasmejat je fajna risanka :D

Dejansko pa moram omenit, da sem bila v svojem 17. letu ena izmed najstarejših v dvorani poleg nekaj mamic in babic! In ja, sedeli sva na prvih dveh sedežih v 3. vrsti, ker so bile druge že zasedene. Ironično pa je to, da je med mano in naslednjim zasedenim stolom (3 leta, fantek z modrimi očali, rojen komentator, vidim ga kje v psihologiji, ker je ves čas ugotavljal, če je glavni lik zaljubljen) bilo prostih cca 10 sedežev. Zanimivo bi bilo to videt s ptičje perspektive.


Evo, trailer (na žalost neposlovenjen) Marmaduke.
http://www.youtube.com/watch?v=NerHJqENCvs

Ahh ja.. Ponovno sem razpeta med resničnostjo in sanjami. Oziroma bolje rečeno spomini. Občutek imam, kot da sem tukaj, a ne povsem prisotna. Hja, zanimivo. Znova in znova si vrtim v glavi trenutke, ki so se zgodili in včasih s točno takim, včasih pa s spremenjenim scenarijem. Komaj čakam, da nehaaaaaaaam! Ampak enostavno ne morem, ker je bilo pač prelepo in prehitro konec.
Upam samo na dober konec, ker mi življenje v drami ni nič kaj preveč všeč. Za dober konec bi bilo tudi dobro, da bi se še kdo drug kaj pretegnil in pokazal, kaj zna in zmore, tudi kadar nisem par metrov oddaljena, ker ugotavljam, da nisem tako vsemogočna, kot mogoče mislijo drugi in ne bom mogla vsega sama pripeljat do cilja. Mogoče, si bo kdo le prišel gor, da bi že lahko prestopili na drug vagon ali pa naj le menja sprevodnika z enim bolj sposobnim, kot je ta.