
Vsaki stvari je botroval en in edini razlog. V večini primerov je bilo vse uspešno. Vse lepo in prav. Vendar pa se je še vseeno našlo nekaj, kar ni ustrezalo tem merilom …
Če zdaj pogledam fotografije za nazaj, sem bila prav luškan otrok s svetlimi lasmi in modrimi očmi. Po postavi nisem izstopala v nobeno skrajnost. Pojavilo se pa je zgodnje mladostniško obdobje in z njim tudi vse najstniške muhe, ki so se pri meni pojavile v obliki lenobe. Vedno sem rada jedla in če to dvoje skupaj združimo se pojavi debelost. Ampak moram to zrealizirat – nisem bila debela, imela sem le malce večjo težo, ki pa tudi ni bila nenormalna za dekleta moje takrat starosti. Nekaj časa je bilo vse lepo in prav. Tu in tam so se pojavili kakšni prepiri s starši, zaradi poležavanja pred televizijo, vendar pa to za mladostnike ni zelo neverjetno.
V šoli so se včasih pojavile kakšne zbadljivke glede na moj videz. Vendar sem se zavedala, da so bile izrečene le iz ljubosumja ali jeze, ki je bila v tistem trenutku do mene, ker sem navsezadnje bila ena izmed najbolj uspešnih učenk.
Med razvojem – osebnostnem in telesnem se je pa začel en neprijeten proces v moji glavi. Posledica tega je bila šibka samozavest. Nato pa je neke jeseni prišla huda angina. Preležala sem več kot 14 dni in najhuje pri tem je bilo to, da sem imela po ustih rane, zaradi katerih nisem mogla ne jesti, ne piti, saj sem že pri kakršnemkoli stiku s hrano ali pijačo dobila hude bolečine. Neposrednega zdravila za to ni bilo. Posledice so se zelo očitno pokazale na tehtnici. Med boleznijo sem izgubila okoli 10 kg. Nekaj od izgubljenega sem čez nekaj časa tudi pridobila, vendar le kanček.
Življenje sem spet ponovno zaživela. Prehranjevalne navade se mi pa na žalost niso skoraj nič spremenile, saj če tako pomisliš, da v tako dolgem času ne zaužiješ skoraj nič konkretnega, se telo in možgani na to prilagodijo in navadijo. Vsa okolica mi je govorila, kako sem shujšala … sama tega nisem opazila. In tukaj se je začel problem s samozavestjo..
Po karakterju sem izjemno velik perfekcionist. Vendar prav zanimivo za takšne tipe ljudi, saj nikoli ne sodim drugih ljudi ampak se vedno „spravim“ na kritiziranje same sebe in svojih dejanj ter sposobnosti. In mogoče me je prav to pripeljalo tako daleč.
Lahko rečem, da sem imela srečo, saj sem v vseh teh letih imela zelo dobro kri in zato tudi nisem imela veliko neprijetnih izkušenj z boleznijo. Vendar sem pa nekega marca spet hudo zbolela. Vse, kar se spomnim od tega dneva je to, da sem imela visoko vročino in da sem celi dan počivala v dnevni sobi. Ko pa sem se pa menda prvič v tistem dnevu vstala, sem že po nekaj korakih videla vse megleno. Zdelo se mi je, da sem na vrtiljaku, ki se vrti, vrti, vrti vse hitreje in hitreje z navideznim občutkom neskončnosti in potem.. TEMA.
K zavesti sem prišla, ležeča v postelji in obdana s s paničnimi ljudmi. Po nekaj trenutkih sem prepoznala babico, atija in sestro. Hoteli so me odpeljati k zdravniku, ampak sem to močno odklanjala. Zakaj? Še danes ne vem, kaj je bilo tisto, ki me je tako vleklo v to odločitev. In zanimiva poteza usode je ta, da so me poslušali.
Po tem dogodku so doma naredili še večji pritisk name. Bili so namreč mnenja, da se je to pripetilo zaradi pomanjkanja hranilnih snovi v mojem organizmu. To njihovo diagnozo sem zanikala in jo nadomestila s to, da se mi je to zgodilo zaradi nizkega pritiska in tablet, ki sem jih dobila prejšnji dan od zdravnika. Seveda se nikakor nismo mogli poenotit s temi teorijami, zato sem kar naprej poslušala „grožnje“ vezane na ta dogodek.
Normalno, svet pa gre naprej slej kot prej.
V šoli pa je enkrat med odmorom sošolka opazila, da imam na glavi t.im. plešo. Tej izjavi smo se zelo smejale, saj se nam je zdela zelo neumestna, sploh kar se tiče časa in prostora. To me nikakor ni prizadelo, saj mi je to rekla prijateljica, s katero sva se zelo dobro razumeli in nasploh imeli svoj poseben smisel za humor. Ampak ko sem pa prišla domov, sem pa res v ogledalo dobro pogledala svoje lase. Bili so brezvoljni, brez leska in volumna in opazila sem tudi, da so na enem delu lasišča zelo redki. Opazila sem že, da mi izpadajo, vendar sem za to krivila letni čas. Ne dolgo za tem me je tudi mami resno opozorila glede tega in v enem izmed najinih osebnih pogovorih mi je omenila, da bi bilo dobro, da bi obiskala psihiatra. Za to najprej niti slišati nisem hotela vendar sem po temeljitem premisleku o tem s tem tudi strinjala. Čeprav, če povem po pravici, sem šla tja samo zaradi staršev, ker sem jima hotela dati pozitivno mišljenje o tem, kar se je dogajalo z menoj.
Ta psihiatrinja je bila zelo prijazna. Z njo sem se res lahko pogovarjala, vendar se je pa na žalost sodelovanje z njo kar hitro končalo. Poiskala mi je drugo, ki je bila specializirana prav za tovrstne težave in druga prednost, ki jo je imela, je bila ta, da je bila v Celju, v nasprotju s to, ki je bila zaposlena v Mozirju.
Pri tej v Celju, sem dobila občutek, da sedi tam samo zaradi plačila, ki ga je po vsakem obisku dobila, medtem ko so se napetosti med mano in starši strogo naraščale. Moje psihično stanje je bilo na nuli, kar sem pa spretno skrivala, saj v šoli ni nihče opazil, da bi bilo kaj narobe z menoj. Vsake toliko časa sem slišala pripombo, kako sem suha, vendar se na to nisem ozirala, saj se mi je to zdel grozen nesmisel. Ne spomnim se ravno, kaj je bil tisti glavni razlog, da nisem več šla k tej psihiatrinji, ampak sem kmalu za tem obiskala drugo.
Tudi ta je službovala v Celju. Ampak ta ženska, me je z vsakim obiskom še bolj psihično potolkla. Obtožila me je, da sem razvajena smrklja, ki zbuja pozornost s tem, da se „afnam“ in nočem jesti! Tega nisem povedala staršem, saj me je bilo strah, da mi ne bi verjeli, da mi je to rekla, ko pa je bila pred njima sladka kot med.
Takrat so se začele tudi v šoli dogajati neke čudne stvari – natančneje pri malici. Sošolci in sošolki, ki so sedeli zraven mene pri malici so opazili, kako malo hrane si vzamem in koliko od tega sploh pojem, zato so mi začeli govoriti, da sem bolna in da se naj vzamem v roke. Vedno sem se komaj zadrževala, da se nisem tam pred vsemi zjokala, saj sem se zavedala, da od zdaj naprej ne bom nikjer več „varna“ pred takšnimi opombami. In res je tako tudi bilo.
Bližal se je konec šolskega leta. Vsi smo se ga zelo veselili, seveda pa nekateri bolj, nekateri manj. Nekaj mesecev pred tem dnevom D, pa sva imeli z mami zelo pomemben pogovor. Bila je že čisto na koncu z živci, kakor tudi preostali družinski člani, saj so bili hudi prepiri, kazni in jok že kar naša vsakodnevna rutina. Vprašala me je, če se strinjam s tem, da bi šla v bolnico, saj si sama ne znam oz. ne zmorem več pomagat. V tem trenutku sem mislila, da sanjam. Samo čakala sem, kdaj se bom zbudila iz teh groznih sanj. Pustila mi je nekaj časa za premislek.
Odločila sem se, da grem. Vodilo me je to, da ne morem nič izgubiti, lahko pa le kaj pridobim. To bivanje v bolnici sem si predstavljala nekaj čisto tako na „easy“, saj sem navsezadnje prišla noter po svoji volji in se bila trdnega prepričanja, da bom takrat, ko bom hotela. Vendar sem kasneje spoznala, da sem bila v veliki zmoti..
Domače sem videla, da so bili po eni strani veseli, po drugi pa žalostni in razočarani, ker bom šla v bolnico. To sem vsak dan, vsako uro in vsako minuto našega skupnega bivanja videla v njihovih očeh in slišala v njihovem glasu.
Zadnji mesec je minil zelo stresno. Situacija med malico v šoli se je zelo spremenila. Ves čas sem poslušala iste stvari kot doma. Takrat sem na dan pojedla za en majhen nizkokaloričen obrok, kar so doma opazili in name naredili še večji pritisk. Mami je takrat že nad mano obupala in se tolažila s tem, da grem kmalu v bolnico, ati pa je še vedno vztrajal pri svojem in upal, da se stanje izboljša.
V 9. razredu sem se s svojima dvema takratnima najboljšima prijateljicama zelo oddaljila. Ne vem natančno, kaj je bil vzrok temu, vendar sem že na prvi šolski dan vedela, da ne bo nikoli več tako kot je bilo. To me je še bol prisililo, da sem se zaprla vase. Vse pa seveda ni bilo tako črno-belo. Spoznala sem, da sem imela ves čas ob sebi prave angele, ki so me vzpodbujali in pomagali, da nisem obupala. Tako sem tudi jaz bila vklopljena v družbo, ki sem jo mogoče imela še raje, kakor prejšnjo.
Datum je že bil v naprej določen, vendar zanj nisem vedela. Povedali so mi ga 14 dni prej. To je bil 22.6. 2009.
Tega dne se spomnim, kakor bi se zgodil včeraj. Bilo je čisto navadno jutro in imela sem občutek, kot da imam kamen v želodcu od samega, ne vem če prijetnega ali ne, pričakovanja kakšna bo postala moja bližnja prihodnost. Še zjutraj sem si pripravila nekaj stvari, ki sem jih imela namen vzeti zraven, se poslovila in potem se odpravila proti Mariboru. Celo pot sem razmišljala o slovesu od babice, ki me je najbolj prizadel. Zelo je jokala in me objemala, ko sem zapuščala hišo, jaz pa sem kakor ponavadi dajala vtis trdnosti in neranljivosti. Moje zadnje besede njej so bile besede tolažbe. Hotela sem jo malce razvedrit in ji z nasmehom dejala, da se ne selim za celo večnost temveč jo zapuščam le za kratek čas.