Stala sem pred oltarjem in molila. Še zdaj ne vem točno za kaj, vendar sem. Kadilo mi je sililo v oči. Žgalo je. Prižgale so se luči. V očesu me je močno zabolelo, kakor bi me nekdo z bodečo iglo zbadal vanj. Po licu je stekla prva, druga solza, ne dolgo za tem tretja … Pričela sem jokati. V poskušanju hitrega brisanja solz sem nenamerno pogledala na nasproten konec cerkve. Od presenečenja mi je pogled obstal.
Videla sem ga. Njega. Osebo, zaradi katere sem prvič čutila metulje v trebuhu, imela potne roke, na katero sem neprestano mislila in sanjarila o njem … bila v svojem, najinem svetu. Zaradi katere sem se počutila varno, srečno … božansko. Bil je tam. On. Bil je točno ta fant, ki sem ga še pred nekaj časa občudovala z vsem bitjem. Zaradi katerega sem toliko dni in noči prejokala …
Tako dolgo sem ga prebolevala. Bala sem se najinega ponovnega srečanja. Bala sem se, da se bom zlomila, da bi spet bilo kot na začetku. Eno samo trpljenje.
Nisem si smela dovoliti še ene tako ogromne napake. Dovolj sem imela težav same s sabo. Ne rabim še ene. Iste, ki sem jo že imela.
Stal je tam, poleg brata. Verjetno je pravkar vstopil, saj ga še prej ni bilo. Govoril je z njim in se smejal. Videti je bil srečen. Ni me opazil. Naenkrat se je nagnil k rdečelaski, ki je stala pred njim. Nekaj ji je zašepetal na uho … nasmehnila se je in mu namenila občudujoč pogled. Pomežiknil ji je in jo objel. V glavi mi je začelo odmevati: „On in njegova punca ... ni sam. Jaz pa …“. Bil je s punco. V prsih me je stisnilo. Zmanjkalo mi je zraka. Svet okoli mene je zaplesal … V glavi sem začutila pritisk in pred očmi se mi je zameglilo …
Nisem bila ljubosumna! Prišla sem le do spoznanja, da sem SAMA. Samcata v tem krutem svetu. Izgubila sem še tisti kanček božičnega pridiha, ki sem ga imela … v meni je bila le žalost, praznina in otožnost …
Maše je bilo konec. Hotela sem ga še zadnjič videti. Že so se odpravljali ven. Rdečelaska ga je prijela za roko in ga povlekla za sabo. Na moje presenečenje je pogled usmeril proti meni. Nasmehnil se je. Ne vem komu. Meni ali njej. Trenutek za tem, sem videla, da je kar nekaj časa gledal vame. Mogoče me na začetku sploh ni prepoznal zaradi „fru-fruja“. Njegov zadnji pogled v cerkvi je bil moj. Ta hip sem bila srečna. Ne zaradi njega, ampak zato, ker sem vedela, da ves ta čas ni bil zaman. Nisem ponovno dobila tistega občutka … Prebolela sem ga.
Vendar bo vedno nekje tam … globoko v moji duši. Založen med spomini, upanjem in željami. Pravijo, da svoje prve velike ljubezni nikoli ne pozabiš. Proti temu res ne morem nič. Lahko se s tem le sprijaznim in ga poskušam shraniti v lep spomin … Ali pač? Mogoče pa sem lahko malce „out of people“ in dokažem, da ga lahko izbrišem …
